Prvi dokumentirani začetki o gradnji vodovoda v Novem mestu, takratnem Rudolfswertu, segajo že v leto 1892. Želja se je začela uresničevati leta leta 1897, ko je takratno novomeško županstvo naslovilo na deželni zbor Kranjske v Ljubljani prošnjo, ki se v zaključku citirano glasi: "Visoki deželni zbor naj sklene: vodovod za Novo mesto in za vasi Bršljin, Kandija, Šmihel, Žabja vas, Gotna vas, Idinščna spozna se za podjetje, katero se izvrši iz deželnih pripomočkov s pogojem, da prispevajo k stroškom v proračunjenem znesku 120.000 gld., državni melijoracijski zaklad z najmanj štiridesetimi odstotki, udeleženci pa z dvajsetimi odstotki ter sklene dotični zakon."

2. marca 1897 je državni zbor Kranjske pod predsedstvom deželnega glavarja Otona Detela prošnjo obravnaval in sprejel: "Deželni zbor priznava nujno potrebo vodovoda za Novo mesto-Šmihel-Stopiče ter izreka, da bo dežela to podjetje podpirala s 30 %, vse pa s pogojem, da prispeva država v smislu zakona z dne 30. junija 1884, št. 116. drž. zak. 40 % vseh stroškov." Načrt je predvideval zajetje studenca Obrh v Stopičah od koder bi potem črpali vodo v rezervoar na "Božjem grobu", sedanjem Grmu in rezervoar na "Vertju", sedanjem Marofu.

Načrtovana je bila batna črpalka z zmogljivostjo 49 m3 vode na uro. Zanimivo je , da so imeli projektanti glede pogona črpalke predvideni dve varianti. Po enem predlogu naj bi v bližini sedanjega Bohtetovega jezu zgradili malo hidroelektrarno, ki bi proizvajala električni tok za pogon črpalke, črpalnica pa bi stala poleg elektrarne. Po drugem predlogu pa naj bi se črpalnica zgradila na mestu kot stoji danes, za pogon črpalke pa bi služil bencinski motor.

O obeh predlogih je 16.01.1900 razpravljala komisija okrajnega glavarstva in se odločila za cenejšo varianto, to je za postavitev črpalnice na sedanjo mesto in za pogon z bencinskim motorjem.

Začetek gradnje

Aprila leta 1900 se je začela gradnja vodovoda Stopiče-Novo mesto. Vodovod je bil načrtovan za 3.120 oseb, na osebo pa se je takrat računalo 100l vode na dan. V navedenem številu so bili zajeti poleg Novega mesta, še prebivalci vasi Črmošnjice, Gotna vas, Jedinščica, Šmihel in Bršljin z upoštevanjem 20 % rezerve za prirast prebivalstva. Predračunska vrednost investicije je znašala takratnih 320.000 kron. Gradnjo so financirali državni melioracijski fond v višini 48%, Kranjski deželni fond v višini 30 % in mestna občina Novo mesto s 22%.

Mestna občina Novo mesto pa je bila dolžna po dogovoru sklenjenem med državnim melioracijskim fondom in Kranjskim deželnim fondom pokriti tudi prekoračitve. Ta je znašala okoli 13.000 kr. in tako je celotna investicija stala 333.000 kron. Vodovod je bil dograjen avgusta 1903 in kot tak, brez posebnih sprememb obratoval do leta 1914. Leta 1914 pa obstoječa črpalka ni mogla več zagotavljati potrebnih količin vode, saj se je črpalni čas povečal celo na 23 ur dnevno. Tudi zaradi podražitve bencina med 1. svetovno vojno so za pogon vgradili staro lokomotivo, ki je obratovala vse do leta 1921. Takrat so v Stopiče napeljali elektriko in pogon črpalke preuredili na električni pogon z elektromotorjem 10 KS. Leta 1929-30 je bila takratna batna črpalka zamenjana za centrifugalno črpalko zmogljivosti 20 l/s in z elektromotorjem moči 30 kW. V letu 1936-37 je bil zaradi pogostih izpadov električne energije vgrajen dizel agregat na lesno oglje, ki je obratoval vse do 2. decembra 1943, ko so partizani uničili naprave v črpališču.

Črpališče Stopiče 1903

Upravljanje vodovoda

Zgrajeni vodovod je po dogovoru med investitorji: Kranjskim deželnim fondom, Državnim melioracijskim fondom in občino Novo mesto, dobila v upravljanje občina Novo mesto. Ta ga je bila dolžna skladno navodilom takratnega deželnega odbora primerno vzdrževati. Kot je razvidno iz poročil je mestna občina to dolžnost v začetku zelo zanemarjala. Do leta 1925 občina ni imela zaposlenega niti stalnega paznika vodovoda ampak je imela samo v črpališču v Stopičah nameščenega enega upokojenca. Do zaposlitve stalnega paznika leta 1925 je vodovod občasno po pogodbi vzdrževal Novomeščan Jakob Prežal.

V letu 1925 je bil na zahtevo sanitetnega referenta pri okrajnem glavarstvu v Ljubljani, zaposlen stalni paznik vodovoda. Za upravljanje z vodovodom se je ustanovil poseben vodovodni odbor, pri mestni občini Novo mesto pa se je ustanovila vodovodna delavnica z dvema zaposlenima delavcema in enim stalnim strojnikom. Tudi za pobiranje vodarine občina ni imela posebnega uslužbenca.

Prispevek za vodo so koristniki plačevali polletno na občinsko upravo oziroma jo je pobral davčni uslužbenec. Do leta 1924 je bilo poizkusno vgrajenih 10 vodomerov, ki pa se baje niso obnesli, ker je bila voda umazana. Ostalih 45 vodomerov, ki jih je imela mestna občina na zalogi je ostalo nevgrajenih, čeprav je ing. Šturm kot vodovodni izvedenec v svojem poročilu leta 1924 priporočil vgradnjo vodomerov, da se tako prepreči nepotrebno "razlivanje" vode.

Gradnja vodovoda od leta 1903 do II. svetovne vojne

Vodovod, zgrajen leta 1903, do leta 1941 ni doživel dosti sprememb. V tem letu pa je bil zgrajen vodovod od bolnice "usmiljenih bratov" do železniške postaje v Kandiji in pozneje do železniškega prehoda v Irči vasi. Zgrajenega je bilo tudi nekaj omrežja po samem mestu in sicer po sedanji Gubčevi ulici, Ragovski ulici, delu Vrhovčeve ulice ter Cesti herojev in Cankarjevi ulice. V letu 1940-41 je Higienski zavod v Ljubljani izdelal načrt čistilne naprave, ki naj bi bila zgrajena v podaljšku obstoječega črpališča v Stopičah, njena naloga pa naj bi bilo čiščenje vode, ki se je ob dežju močno kalila. Ta investicija zaradi II. svetovne vojne ni bila realizirana.

Vodovod med II. svetovno vojno

2. decembra 1943 so partizani poškodovali črpalne naprave v črpališču v Stopičah in Novo mesto je bilo do 18. decembra 1943 brez vode. Po tem datumu je bila oskrba mesta deloma rešena tako, da so se posluževali obstoječega črpališča ob Krki, ki je do tedaj napajalo z vodo iz Krke železniško postajo v Bršljinu. Poleg tega je bilo zgrajeno tudi črpališče pod kmetijsko šolo Grm, ki je ravno tako služilo za črpanje vode v vodovodno omrežje Novega mesta iz potoka Težka voda. Vsa ta voda pa ni bila pitna, zato so se prebivalci oskrbovali s pitno vodo iz okoliških studencev. Tako stanje je bilo vse do avgusta leta 1945.

Vodovod po osvoboditvi

V avgustu leta 1945 je bilo vodovodno omrežje in črpališče v Stopičah za silo obnovljeno tako, da se je lahko pričelo z črpanjem vode v Stopičah. Obnovljen je bil tudi med vojno porušeni daljnovod visoke napetosti ter vgrajena centrifugalna črpalka zmogljivosti 13 l/s. ta črpalka je obratovala 24 ur dnevno vse do 15. avgusta 1949, ko je bila zamenjana z dvema novima črpalkama firme "Vogel", zmogljivosti po 20 l/sek. Poleg teh dveh črpalk je bila v črpališču montirana še ena črpalka, ki jo je takratni Mestni ljudski odbor dobil od Uprave za komunalno hidrotehniko v Ljubljani. Istočasno je bil takrat montiran tudi klorinator za dezinfekcijo vode.

Kljub povečanju črpalnih kapacitet v črpališču Stopiče, Novo mesto še vedno ni bilo zadovoljivo preskrbljeno s pitno vodo. Zato je bil leta 1952 zgrajen cevovod od črpalnice ob Krki, ki je služila za železniško postajo Bršljin, do Osolnikovega rezervoarja na Marofu, ki ga je občina Novo mesto vzela v najem za potrebe mesta. Ta vodovod je bil zgrajen s pomočjo JLA, oskrboval pa je predvsem področje Bršljina in JLA v Bršljinu. Ta vodovod je služil svojemu namenu do leta 1953, ko je bila izvedena obsežnejša obnova vodovoda v Novem mestu in ko se je zgradil nov rezervoar na Marofu. Leto 1953 je bilo prelomno v zgodovini novomeškega vodovoda. Meseca avgusta so se namreč začela obnovitvena dela na cevovodu Stopiče-Novo mesto. 

Tedanji cevovod DN 150 mm se je povečal na DN 250 mm, zgrajeno je bilo novo zajetje v Stopičah in dva rezervoarja prostornine 425 m3. S to obnovo se je povečala zmogljivost vodovoda na 40 l/s in tako je bilo odpravljeno pomanjkanje vode, ki je pestilo Novo mesto vse od vojne naprej. Gradbena dela je vodil "Režijski odbor za gradnjo vodovoda Novo mesto", ki je bil ustanovljen pri mestni občini Novo mesto.

Upravljanje vodovoda v obdobju po II. svetovni vojni

Vse do leta 1948 je z vodovodom upravljal MLO. Leta 1948 pa je bila skrb za mestni vodovod predana poverjeništvu za lokalno gospodarstvo MLO Novo mesto. Tako je bilo vse do leta 1951, ko je bilo ustanovljeno Komunalno podjetje "Vodovod" Novo mesto. Vse pravice in obveznosti v zvezi z vodovodom so tako prešle na to podjetje. Ob ustanovitvi je imelo podjetje pet zaposlenih. Kasneje je na osnovi Zakona o ustanovah s samostojnim financiranjem Ljudski odbor mestne občine ustanovil gospodarsko ustanovo s samostojnim financiranjem, ki je prevzelo vso skrb za vodovod. 

Število zaposlenih je naraslo na sedem. Imenovana ustanova je opravljala samo upravno funkcijo, medtem ko je vsa operativna dela izvajalo takratno Kovinarsko podjetje (sedanji Kovinar). Režijski odbor za gradnjo vodovoda je bil po zaključku I. etape rekonstrukcije ukinjen, zgrajen vodovod pa je prevzela Uprava mestnega vodovoda. Na Upravo vodovoda je takrat prešlo tudi del kadra, ki je delal v Režijskem odboru. Tako je Uprava vodovoda razširila svojo dejavnost tudi na novogradnje in vzdrževanje vodovoda kar pred tem ni delala.

Z ukinitvijo dotacij za investicije pa je novogradnje konec leta 1956 skoraj popolnoma opustila. Obdržala je samo vodovodno delavnico, njeno dejavnost pa je skrčila na popravljanje manjših okvar na vodovodnem omrežju. Leta 1956 je bilo ponovno ustanovljeno Komunalno podjetje "Vodovod". 27. aprila 1956 je šest članski kolektiv dobil prve organe delavskega samoupravljanja.

Od takrat naprej se je kolektiv stalno večal tako po številu zaposlenih kot po opravljenem prometu. V tem času, se pravi od leta 1956 naprej je bilo pod upravo Komunalnega podjetja Vodovod zgrajeno in povečano vodovodno omrežje v Ločni, Mačkovcu, Cegelnici, Šmihelu, Stopičah itd. Poleg tega je bil zgrajen nov rezervoar na Težki vodi in v Mačkovcu v črpališču pa je bila montirana nova črpalka, zmogljivosti 30 l/sek.

Vodovod v 70-tih letih

Koncem 60-tih let se je v Novem mestu zaradi zelo močne industrializacije in urbanizacije ponovno pojavilo pomanjkanje vode. Treba je bilo zajeti nov dovolj močan vodni vir, ki bi pokril tudi dolgoročne potrebe po pitni vodi za Novo mesto in tudi za širšo okolico. Tako so bili v letu 1970 izdelani načrti za izgradnjo črpališča na izviru Jezero v Družinski vasi, magistralnega cevovoda Družinska vas-RZ Marof in novega rezervoarja prostornine 700 m3 na Kiju. Gradnja se je pričela v letu 1973 in končala v letu 1975. 

Slovesna otvoritev novozgrajenega vodovoda je bila 29. oktobra 1975. S tem dnem je bilo dano v obratovanje sodobno črpališče v Družinski vasi, cevovod od črpališča do rezervoarja Kij in naprej do Marofa ter nov rezervoar na Kiju. S to investicijo je Novo mesto pridobilo dodatnih 220 l/s vode in ta vodni vir z dodatnimi količinami, ki so bile zajete z novimi vrtinami v letu 1987 še danes zadovoljivo pokriva potrebe po pitni vodi v Novem mestu in širši okolici. Z realizacijo te investicije so bile dane možnosti za širitev vodooskrbe v Šentjernejski dolini, Beli Cerkvi in Otočcu, preko Bučne vasi, Kamenc in Daljnega vrha je bil napeljan vodovod v Mirnopeško dolino ter preko Prečne in Češče vasi v Stražo.